EKOLOŠKO PREDELOVANJE

Ponudba in povpraševanje po ekoloških pridelkih oz. živilih

 

V Sloveniji trenutno povpraševanje po ekoloških produktih presega ponudbo. Ponudba na ekoloških tržnicah je omejena tako glede na pestrost kot na količine. Izključena je ponudba živil živalskega porekla (razen jajc, medu in nekaterih mlečnih izdelkov). Zaradi tega se pojavljajo problemi pri tistih ekoloških kmetih, katerih ponudba presega kapacitete tržnice in prodaje na domu.

Posamezni ekološki pridelovalci in predelovalci ekoživila na prodajnih mestih (primer je ekotržnica) zaradi presežka povpraševanja prodajajo svoje pridelke in izdelke po zelo visokih cenah. Cene med posameznimi prodajalci na ekotržnici se lahko razlikujejo tudi do 100 % (nekatere celo do 300%). Na trg prihajajo novi ekološki kmetje, ki imajo večji obseg pridelave. Zaradi njih bodo cene ekoloških pridelkov ustrezno padle. To je dobrodošlo za kupce kot tudi za slovenske predelovalce, ki bodo lahko nabavljali domače ekološke surovine, namesto tujih.

Zaradi ozaveščenosti ljudi in njihove skrbi za zdravje se povpraševanje po ekoloških pridelkih v Sloveniji povečuje oziroma narašča. Mnogi kupci so pripravljeni za ekološko pridelano hrano plačati višjo ceno. Tako trženje z ekološkimi pridelki in izdelki pridobiva na vse večjem obsegu in predstavlja bogatejšo in pestrejšo ponudbo na trgu.

Inštitut za trajnostni razvoj je septembra 2005 je izdal »Vodnik po ponudbi za eko&zdravo življenje«, ki vsebuje ponudbo ekoživil na slovenskem trgu. Poleg tega umešča ekološko kmetijstvo in ekoživila v širši okvir trajnostne potrošnje in novega bolj trajnostnega življenjskega stila. V  publikaciji je zajeta tudi neživilska ekoponuda (zeleni turizem, ekogostinstvo, ekočistila, ekokozmetiko, eko/biološko gradnjo…). 

Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) v svojem delovanju osvešča, izobražuje in informira potrošnike o trajnostnih vidikih potrošnje, o pridelovanju hrane in živil, pridobljenih na trajnostni način, ter predstavlja izdelke in oznake razlikovanja.

 

Predelava

Predelava je med najšibkejšimi členi v slovenskem ekološkem kmetijskem sektorju. Na trgu primanjkuje domačih (slovenskih) ekoloških pridelkov in živil. V letu 2004 je bilo v kontrolo vključenih 27 predelovalnih obratov, ki so izpolnjevali vse pogoje (opravljena kontrola in pridobljen certifikat). Pri predelavi prevladujejo izdelki: olje (bučno), kis, jabolčni in grozdni sok, testenine, kosmiči, mlečni izdelki, zelišča v lončkih, sadike zelenjave …

 

Tabela 1: Predelovalni obrati

Mesnopredelovalna industrija

Pohorje Beef je blagovna znamka, ki se je na trgu pojavila že pred leti. Prav tako je bilo na tržišču biojunčje meso, katerega so pakirale Celjske mesnine. Odkup ekomesa je v letu 2004 znašal 65.000 kg in od tega je z oznako eko bilo prodanega 39.450 kg mesa (preostali del mesa je bil prodan konvencionalno).

Mleko in mlečnopredelovalna industrija

Na tržišču ni mogoče kupiti ekološko pridelanega ali vsaj tako označenega mleka. Glavni problem pri mleku je zbiranje mleka in odločitev posameznih mlekarn za tako linijo (tako se ekološko pridelano mleko prodaja konvencionalno). Prav tako ni na voljo drugih domačih mlečnih izdelkov - sir itd.

 

 

Ugotovitve

Za domači trg je značilna majhna kupna moč, pomanjkanje ciljnega izobraževanja in osveščanja potrošnikov in razmeroma pogosta oskrba pri sorodnikih in znancih s podeželja.

Ostale pomembnejše ugotovitve in kritična mesta na trgu se nanašajo na:

 

Ukrepi za izboljšanje razmer

Predvideni ukrepi na nacionalni ravni se nanašajo na:

 

KMETIJSTVO IN RAZVOJ PODEŽELJA V POMURJU

 

Pomurje je kmetijsko območje, na katerem se več kot 20 % vseh prebivalcev ukvarja s kmetijstvom. V Pomurju obstajajo naravne možnosti za gojenje različnih poljščin. Pridela se več kot tretjina slovenskih potreb pšenice in koruze, še vedno pa prevladuje živinoreja.

Spodbujanje hitrejšega uvajanja ekološkega kmetijstva v Pomurju

 

Kmetije v Pomurju imajo v povprečju majhno velikostno strukturo, nizko koncentracijo živali na kmetijo in manj intenzivno proizvodnjo v primerjavi z velikimi evropskimi kmetijami. Narava, posebej podtalnica in pitna voda sta že precej onesnaženi, kar vse, posebej pa kmetovalce sili v preusmeritev načinov pridelave. Ekološka pridelava je ob izkazanih trendih in povečanem povpraševanju tudi najboljša odločitev.

Kljub temu, da je ekološka pridelava postala dobičkonosen posel v Evropi kot tudi pri nas, pa na območju Pomurja še ni večjega interesa za njeno uvajanje. Ker je hkrati razvoj naravi prijazne proizvodnje nuja in istočasno razvojna priložnost, bi bilo potrebno nujno pospešiti razvoj ekoloških kmetij tudi na področju celotnega Pomurja. To v zadnjem času podpira tudi država in Evropska skupnost.

Ekološko proizvodnjo je potrebno razvijati na različnih ravneh (poljedelstvo, vrtnarstvo, sadjarstvo, vinogradništvo in živinoreja). Poseben poudarek je potrebno nameniti predelavi ekološko pridelanih pridelkov, kar je še vedno največja hiba. Tudi na področju izobraževanja bo potrebno korenito spremeniti dosedanje delo, saj je uspeh uvajanja ekološke proizvodnje odvisen predvsem od zainteresiranosti, izobraženosti in sposobnosti kmetov, ki se bodo tovrstne pridelave lotili.

Ekološko kmetijstvo predstavlja veliko dodano vrednost tudi v povezavi s turizmom, zato ju je smiselno usklajeno razvijati.

Spodbujanje pridelave sadja in zelenjave – zdrave hrane z večjo dodano vrednostjo v Pomurju

 

Kmetijstvo, od katerega je eksistenčno odvisna še okoli petina prebivalstva Pomurja, je izrazito usmerjeno v pridelavo klasičnih kultur, kot so npr. pridelava pšenice, koruze, mleka, govedoreje in svinjereje. Obenem je znano, da je večina kmetij v regiji zelo majhnih (večina kmetij razpolaga le 3 do 5 hektarji obdelovalne zemlje), kmečka gospodarstva pa se soočajo z vse večjim problemom latentne brezposelnosti oziroma presežnih človeških kapacitet, ki nimajo pravih možnosti za zaposlitev v drugih panogah.

Prav tako je bilo ugotovljeno, da je v regiji premalo uveljavljena pridelava vrtnin, zelišč, začimb, gob, cvetja, kakor tudi sadja in jagodičevja. Te kulture prinašajo na istih površinah velike večje donose in dohodek, hkrati pa zahtevajo več vloženega dela pri obdelavi v primerjavi z vzgojo klasičnih poljščin. Ravno zaradi tega je preusmeritev na navedene kulture ena najbolj primernih in perspektivnih možnosti za nadaljnji razvoj in diverzifikacijo kmetijstva. Na tak način bi lahko na majhnih kmetijah, ki so nekonkurenčne s proizvodnjo klasičnih kultur, na istih površinah dosegali mnogo večji dohodek in tudi večjo zaposlenost.

Temu pritrjuje tudi to, da se v Slovenijo še vedno uvaža več kot polovica potrebne zelenjave, tudi regiji pa teh kultur primanjkuje.

Tudi trženje je tako kot pri večini ostalih pridelkov zelo razdrobljeno in neorganizirano, tako da se s prodajo oziroma s prihodki dosegajo preskromni rezultati. Pridelovalci so v večini primerov neorganizirani ali pa organizirani v manjše lokalne kooperative, ki pa nimajo zadostnih kapacitet niti razvitih oblik prodaje.

Posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da v regiji skorajda ne obstajajo predelovalni obrati za predelavo sadja, vrtnin in drugih ekoloških pridelkov, primanjkuje pa tudi obratov za predelavo sezonskih viškov (primarno konzerviranje, sušenje viškov ipd). Primanjkuje tudi skladišč za zbiranje, sortiranje in pakiranje sveže zelenjave in sadja za potrebe nadaljnje predelave.

Odprava vsaj večine navedenih slabosti bi lahko bistveno prispevala k doseganju višjih prodajnih cen ekološko pridelanih pridelkov, povečanju dodane vrednosti, višjemu BDP v regiji in posledično izboljševanju blaginje prebivalcev Pomurja.

 

 

Možnosti predelave ekološke hrane (obstoječi predelovalni obrati, možnost odkupa, predelave in dodelave ekoloških pridelkov)

Možnosti za predelavo ekološke hrane so v Pomurju zelo skromne. Večina pridelovalcev razpolaga z ustrezno strojno opremo in s skladišči, velik problem pa so hladilnice in prostori za ustrezno embaliranje proizvodov. Od 11 predelovalcev, ki so se odzvali na anketo se jih v tem trenutku le peščica občasno ukvarja s predelavo ekološko pridelanih živil. Večina se jih s tem ukvarja manj kot eno leto, le eden pa že več kot 5 let. Razlogi za tovrstno predelavo izvirajo ali iz prepričanja, bolj zdravega načina življenja oziroma življenjskega sloga ter trendov, predvsem pa zaradi višjih cen, ki jih lahko dosegajo na trgu. Zgledov o tem je veliko prav v najrazvitejših okoljih, kot so npr. Skandinavske države, Avstrija, Nemčija).

Glavni vzrok predelovalcev za šibko udejstvovanje na tem področju je po njihovem mnenju premajhno povpraševanje, majhni, razdrobljeni proizvajalci in preslabo sodelovanje s pridelovalci. Kljub temu se jih bo v naslednjih treh letih še 6 izmed anketiranih predelovalcev, ki so odgovorili na zastavljena vprašanja odločilo za predelavo oziroma izdelavo izdelkov iz ekološko pridelanih živil.

Obstoječih predelovalnih obratov, ki se ukvarjajo izključno s predelavo ekološko pridelanih živil je le za vzorec.. Obstaja eden, ki ponuja različne vrste mok (pirina, prosena, koruzna, ajdova), začenja pa tudi s proizvodnjo in ponudbo testenin.

Možnost odkupa je po mnenju predelovalcev majhna, saj so pridelovalci zelo razdrobljeni, količine pa ne dosegajo praga rentabilnosti proizvodnje oziroma predelave in končni fazi prodaje.

Osnovne ovire pri odločanju za tovrstno predelavo oziroma dodelavo se po njihovem mnenju nanašajo na:

 

Dodatni problemi pa se nanašajo predvsem na:

 

Pri odločanju o razvijanju novih ekoloških izdelkov se jim zdijo najpomembnejši viri informacij sledeči:

 

Vseh teh (svetovalcev, konkurence) pa prav tako primanjkuje ali pa je sodelovanje z njimi prešibko.

Problemi s katerimi se soočajo pri pridobivanju informacij pa se nanašajo predvsem na to, da:

 

Zato bi jim bilo za lažje odločanje o vlaganju v dodatne predelovalne kapacitete v prihodnosti v veliko pomoč pridobivanje tovrstnih informacij po elektronski pošti s strani usposobljenih strokovnjakov in združenj ter stalni strokovni nasveti strokovnjakov, ki se s tovrstnim področjem ukvarjajo.

Priložnosti za povečanje odkupa in posledično predelave ter dodelave ekološko pridelanih živil vidijo predelovalci predvsem v pogostejšem obiskovanju seminarjev oziroma predavanj o navedeni problematiki, organiziranim obiskom sejmov v drugih državah za spoznavanje ponudbe in kreiranje lastne ponudbe, predvsem pa v povečani podpori vladnih, regionalnih ter lokalnih agencij in uradov. Za povečane investicije v opremo in prostore bi jim bila dobrodošla tudi pestrejša, predvsem pa ugodnejša finančna ponudba.

Infrastruktura, opremljenost kmetijskih gospodarstev in možnosti predelave ekoloških živil

 

Infrastrukturna opremljenost pridelovalcev ekološke hrane je povprečna. Pridelovalci sicer razpolagajo z ustrezno strojno opremo, tudi skladišč ne primanjkuje, velik problem pa predstavlja  pomanjkanje hladilnic. Akutno primanjkuje predelovalnih obratov, saj je bil izmed vseh anketiranih skupin identificiran le eden.

Na tem  področju bo potrebno skupno z državno podporo, podporo skozi pridobitev nepovratnih sredstev EU in pomočjo lokalnih skupnosti najprej postaviti jasne cilje in identificirati tržne potrebe ter se nato sistematično lotiti izgradnje deficitarnih objektov tako na kmetijah, kakor tudi v predelovalni industriji.

Glede na pričakovan porast povpraševanja in zaznane trende na področju povpraševanja po ekoloških živilih, so tveganja relativno majhna, kar kažejo izkušnje tudi od drugod, predvsem skandinavskih držav in sosednje Avstrije. Povpraševanje po ekoloških živilih namreč strmo narašča iz leta v leto, cene so precej višje, še bolj zanimivo pa je to, da potrošniki dosti manj pozornosti namenjajo ceni in so za ekološko pridelana živila oziroma hrano pripravljeni plačati precej višjo ceno kot za konvencionalno pridelano hrano. Zanje je pomembna le kakovost, ki so jo pripravljeni brez pomislekov plačati.

V tem kontekstu ne smemo pozabiti tudi na svetovalno in izobraževalno pomoč, ki lahko ekološkim pridelovalcem v veliki meri olajšata probleme v zvezi iskanjem ustreznih sredstev za investiranje v prepotrebno infrastrukturno opremo, dobro pa bi bilo tudi v čim večji meri pritegniti strateške investitorje (tuje in domače), ki bi vlagali v proizvodne in predelovalne zmogljivosti.

Predelava ekološko pridelanih živil pri pomurskih pridelovalcih ekoloških živil je tako šele v povojih jo bo potrebno začeti v prihodnosti pospešeno razvijati.

Potrebe pridelovalcev, predelovalcev, možnosti lokalne oskrbe, tržne poti, logistika in potrebna investicijska vlaganja

 

Ekološki pridelovalci menijo, da so pomoči, ki jih namenja država za spodbujanje ekološke pridelave naravnane predvsem na velike površine (velike kmete) oziroma konvencionalne proizvajalce, manj ali pa nič pa na manjše pridelovalce, ki se ukvarjajo s pridelavo na ekološki  način. Pospeševalni ukrepi kmetijskih svetovalnih služb so premalo vzpodbudni in ponavadi niso izpeljani tako kot se predstavljajo glede na pomen in gospodarske koristi, ki jih ekološko pridelovanje prinaša.

Na splošno potrebujejo največ pomoči pri lažjem dostopu do finančnih pomoči, pri promociji zdrave hrane, pri vzpostavitvi večje povezanosti proizvajalcev in pomoč pri trženju. Podobno menijo tudi predstavniki podpornih institucij in turističnih organizacij, ki poleg tega navajajo še več izobraževanja, vpliv na povečano osveščenost potrošnikov ter več subvencioniranja za ekološke pridelovalce. Predstavniki prehrambene industrije in trgovskih podjetij ob navedenem poudarjajo še potrebo po povečani koordinaciji med različnimi društvi in organizacijami.

Na nacionalni ravni pridelovalci pričakujejo večjo pomoč države predvsem pri zvišanju subvencij in dodatni finančni pomoči, promociji zdrave hrane in pomoči pri vzpostavljanju večje povezanosti med pridelovalci (proizvajalci) ekološke hrane.

Na regionalni ravni se zavzemajo za vzpostavitev mreže pridelovalcev in predelovalcev, pomoč pri vzpostavitvi boljše koordiniranosti med različnimi društvi in združenji, organiziranju skupnih nastopov na trgu (različne prireditve, organizacija sejmov, eko – tržnic ipd.) ter večje stimuliranje in osveščanje potrošnikov o pomembnosti ekološko pridelane hrane.

Od lokalnih oblasti pa pričakujejo pomoč pri promociji in skupnih nastopih ter pomoč pri zagotavljanju skupnih prostorov za predelavo ter pri izgradnji skupne blagovne znamke, saj ocenjujejo, da so možnosti lokalne oskrbe brez tega pičle. Tako se šele v zadnjem času pojavljajo prve iniciative o vzpostavitvi organizirane oskrbe javnih zavodov (vrtci, šole, domovi za starostnike ipd.) in organiziranja ekoloških tržnic.

Tržne poti so med pridelovalci zelo slabo razvite. Razen prodaje na domu in delno na tržnicah, so vse ostale oblike zanemarljive. Potrebno bo še veliko truda in naporov, predvsem pa usklajenega delovanja (od pridelovalcev do prodajalcev), da se bo stanje izboljšalo.

Logistični problemi so veliki in se nanašajo predvsem na to, da dobave niso konstantne, tudi količine so vprašljive (premajhne), zaradi slabe organiziranosti pa se posameznikom ekološke pridelana živila ne splača prevažati v tiste večje kraje v Sloveniji, kjer sta povpraševanje in  kupna moč veliko večja.

Kakor smo že omenili so tudi investicijska vlaganja  v opremo in izobraževanje za povečanje pridelave ekološko neoporečne hrane potrebna na vseh nivojih. Na prvem mesto je kakovostna infrastruktura, ki je zelo pomanjkljiva (hladilnice), sledi pa pomanjkanje predelovalnih obratov ter nezadostna vlaganja v izobraževanje, promocijo in trženje.

Poseben problem pridelovalcev in predelovalcev je tudi pridobivanje informacij, ki si jih dostikrat razlagajo po svoje, ali so na voljo samo v tujem jeziku ali pa ne vedo kje jih naj poiščejo. Prav zaradi tega se vse opredeljene skupine zavzemajo za to, da svetovalne službe poskrbijo za boljše informiranje in obveščanje ter da se organizira več dogodkov (izobraževanj, seminarjev, delavnic) z drugimi ekološkimi pridelovalci (društvi), kakor tudi predelovalci in prodajalci.

Od nujno potrebnih storitev, ki bi jim koristile pri nadaljnjem delu in razvoju pričakujejo več pomoči s strani države, regionalnih in lokalnih oblasti oziroma pospeševalnih institucij ter organizirano spoznavanje dobrih praks v tujini.

 

 

 na vrh >>